Parker Solar Probe (PSP) je izvedla zbiranje podatkov na terenu in posnela najbližje slike Sonca med njegovim zadnjim najbližjim približevanjem v periheliju decembra 2024. Te slike so bile obdelane in objavljene pred kratkim, 10. julija 2025. Posnetki od blizu trkov več koronalnih izmetov mase (CME), ki se dogajajo v najbolj oddaljeni sončni atmosferi, so ena najpomembnejših slik, ki jih je posnela sonda. Koronalni izmeti mase (CME) so veliki izbruhi nabitih delcev, ki so ključni dejavnik vesoljskih vremenskih učinkov na Zemlji in v vesolju.
24. decembra 2024 se je sonda Parker Solar Probe (PSP) Soncu najbližje približala v periheliju na razdalji 6.1 milijona km (za primerjavo, razdalja med Zemljo in Soncem je 152 milijonov km) s hitrostjo 692,000 km/h (najvišja hitrost katerega koli predmeta, ki ga je ustvaril človek). Sonda je prešla skozi korono (najbolj zunanjo atmosfero Sonca) in izvedla zbiranje podatkov na terenu ter posnela najbližje slike Sonca doslej z uporabo različnih instrumentov na krovu, vključno s širokopasovnim slikovnim senzorjem za sončno sondo (WISPR). Te slike so bile obdelane in objavljene pred kratkim, 10. julija 2025.
Nove bližnje slike Sonca, posnete s pomočjo WISPR, razkrivajo značilnosti korone in sončnega vetra.
Ena najpomembnejših slik, ki jih je posnela sonda, so posnetki od blizu trčenja več koronalnih izmetov mase (CME), velikih izbruhov nabitih delcev, ki so ključni dejavnik vesoljskega vremena. Ko CME trčijo, se lahko njihova trajektorija spremeni, zaradi česar je težje napovedati, kje bodo končali. Njihova združitev lahko tudi pospeši nabite delce in zmeša magnetna polja, zaradi česar so učinki CME potencialno bolj nevarni za astronavte in satelite v vesolju ter tehnologijo na Zemlji. Pogled od blizu, ki ga je posnela sonda Parker Solar Probe, pomaga znanstvenikom, da se bolje pripravijo na takšne učinke vesoljskega vremena na Zemlji in drugod.
Razumevanje izvora sončnega vetra je pomembno za razumevanje njegovega vpliva na naša vesoljska podjetja ter življenjske oblike in infrastrukturo na Zemlji. Nove slike omogočajo podrobnejši vpogled v to, kaj se zgodi s sončnim vetrom kmalu po tem, ko se sprosti iz korone. Prikazujejo pomembno mejo, kjer se smer sončnega magnetnega polja spremeni s severa na jug, imenovano heliosferski tokovni sloj.
Pogledi od blizu nam omogočajo tudi razlikovanje med izvorom dveh vrst počasnega sončnega vetra – alfvénskega (z majhnimi preklopi) in nealfvénskega (z variacijami v magnetnem polju). Nealfvénski veter lahko izvira iz struktur, imenovanih čeladasti streamerji (velike zanke, ki povezujejo aktivna območja, kjer se nekateri delci lahko dovolj segrejejo, da uidejo), medtem ko alfvénski veter lahko izvira iz bližini koronalnih lukenj ali temnih, hladnih območij v koroni.
Sončni veter, stalen tok električno nabitih subatomskih delcev, ki jih Sonce sprošča in se širi po Osončju s hitrostmi, ki presegajo 1.6 milijona km/h, je dveh vrst – hiter in počasen. Hitri sončni veter delno poganjajo preklopi (cikcakasta magnetna polja v gručah, ki jih pogosto najdemo v koroni). Počasen sončni veter potuje s polovično hitrostjo hitrega sončnega vetra (= 355 km na sekundo). Je dvakrat gostejši in bolj spremenljiv kot hitri sončni veter. Glede na orientacijo ali spremenljivost njihovih magnetnih polj so počasni sončni vetrovi dveh vrst – Alfvénov, ki ima majhne preklope, in nealfvénov, ki ne kaže teh sprememb v svojem magnetnem polju. Pomembno je preučevati počasen sončni veter, ker lahko njegova interakcija s hitrim sončnim vetrom ustvari zmerno močne sončne nevihte na Zemlji.
Parker Solar Probe (PSP) leti skozi notranjo atmosfero Sonca na razdalji 6.2 milijona km od Sonca pri najbližjem približevanju in izvaja meritve in situ, da bi sledila toku energije skozi korono. Solar Orbiter (SO) pa izvaja tako in situ kot daljinsko zaznavanje na razdalji 42 milijonov km od Sonca pri najbližjem približevanju. Preučuje fotosfero, zunanjo atmosfero in spremembe v sončnem vetru. Nedavno je Solar Orbiter med preletom marca 2025 posnel prve slike sončnega južnega pola za razumevanje Sončeve aktivnosti in sončnega cikla. Tako Parker Solar Probe (PSP) kot Solar Orbiter (SO) delata v vesolju, da bi razkrila delovanje Sonca in temeljne procese, ki vodijo do vesoljskega vremena na Zemlji.
***
Reference:
- Nasina sončna sonda Parker je posnela slike, ki so se doslej najbolj približale Soncu. 10. julij 2025. Na voljo na https://science.nasa.gov/science-research/heliophysics/nasas-parker-solar-probe-snaps-closest-ever-images-to-sun/
- Yardley SL, 2025. Solar Orbiter in Parkerjeva sončna sonda: Večtočkovni glasniki notranje heliosfere. Predtisk pri arXiv. Oddano 13. februarja 2025. DOI: https://doi.org/10.48550/arXiv.2502.09450
***
Povezani članek:
- "Sončna sonda Parker" preživela najbližje srečanje s Soncem (27 december 2024)
- Napovedovanje vesoljskega vremena: raziskovalci sledijo sončnemu vetru od sonca do okolja blizu Zemlje (2 oktober 2024)
- Opaženih več koronalnih izbruhov (CME) s Sonca (11 maj 2024)
- Vesoljsko vreme, motnje sončnega vetra in radijski izbruhi (11 februar 2021)
***
 made in-situ data collection and captured closest ever images of the Sun during its last closest approach at perihelion in December 2024. These images were processed and released recently on 10 July 2025. Close –up views of collision of multiple coronal mass ejections (CMEs) taking place in outermost solar atmosphere is one of the most important images captured by the probe. Coronal mass ejections (CMEs) are large outbursts of charged particles that are a key driver of space weather effects at Earth and in space.){kind=link}